Dijaki danes protestirajo proti napovedanim spremembam subvencioniranja šolske prehrane, ki jo država, na podlagi zakona iz leta 2008, krije v celoti. Peticija, ki naj bi s podpisi zagovornikov 100% subvencioniranja šolske prehrane podkrepila protest dijakov, je, kot ocenjujemo v stranki LIPA dobrodošla poteza, ki lahko znova odpre razprave o smotrnosti tovrstnega ukrepa, a istočasno nakazuje na zgrešen pristop k razumevanju socialne pravičnosti.

Če gre tu za princip enakosti, je logika zgrešena. Kar dobro situiranemu človeku predstavlja drobiž, lahko revnejšemu ogrozi eksistenco. Enakost je sicer dober pojem za teoritiziranje, a v praksi nemalokrat povzroča anomalije. Lahko bi celo dejala, da gre v določenih primerih za izmaličeno uniformiranost. Več kot 40 mio EUR je bil v osnovi vreden zalogaj »dijaška prehrana«. Pa je res mladina bolj zdrava? V praksi se celo, in to zelo pogosto, dogaja, da dijaki ne jedo »državnega« obroka hrane, ki je za njih brezplačen, in zato šole ogromne količine hrane mečejo v smeti, še posebej je to izrazito na šolah, ki nimajo lastne kuhinje in so vezane na zunanjega izvajalca.

Najbolj glasni zagovorniki enakosti se ponavadi zgubljajo v pritlehnosti navidezne kolegialnosti. Na primer, študentski funkcionarji, ki vedo povedati, kako gre vsem študentom hudo, na mesec pridelajo 100% več telefonskih stroškov kot predsednik vlade …

Prav je, da mladi jedo zdravo hrano, prav je, da država z nacionalno strategijo »uzakoni« zdrav način življenja in prav je, da država pomaga. A socialna pravičnost mora upoštevati socialni vidik. Hipotetično, bi bilo pošteno, da na račun »tajkunskih« otrok ostanejo lačni otroci brezposelnih staršev?
Vprašanj je ogromno.