Zelo ljubim neko krepost, neko edino. Ime ji je svojevoljnost.
Vseh drugih čednosti, o katerih beremo v knjigah in nam govorijo o njih učitelji, ne cenim tako zelo. In vendar bi lahko vse te številne kreposti, ki si jih je izmislil človek, zajeli v eno samo ime. Krepost je: pokorščina. Vprašanje je samo, komu smo pokorni. Tudi svojevoljnost je namreč pokornost. Tudi vse druge, tako zelo priljubljene in hvaljene čednosti so pokorne zakonom, ki so jih postavili ljudje. Edino svojevoljnost ne sprašuje po teh zakonih. Kdor je svojevoljen, je pokoren nekemu drugemu zakonu, enemu samemu, neizogibno svetemu zakonu, ki je v njem samem, ’svoji volji’.
Zelo škoda je, da je svojevoljnost tako nepriljubljena! Ali sploh uživa kako spoštovanje? O ne, celo za pregreho velja ali pa vsaj za obžalovanja vredno nespodobnost. Z njenim zvočnim, lepim imenom jo imenujemo le takrat, kadar nas moti ali zbuja sovraštvo. (Glej Sokrata, Jezusa, Giordana Bruna in mnoge druge svojevoljneže). Kadar v nekem smislu želimo imenovati svojevoljnost kot čednost ali pa jo vsaj priznati kot lep okras človeka, poskušamo po možnosti oslabiti surovo ime te čednosti. ‘Značaj’ ali ‘osebnost’ ne zvenita tako ostro in skoraj pregrešno kakor ’svojevoljnost’. Zvenita že bolj spodobno, tudi ‘izvirnost’ prenesemo v sili. To zadnje trpimo seveda le pri posebnežih, pri umetnikih in podobnih čudakih. V umetnosti, kjer svojevoljnost ne more napraviti opazne škode kapitalu in družbi, jo kot izvirnost celo zelo upoštevamo, pri umetnikih je določena svojevoljnost tako rekoč zaželena in jo tudi dobro plačamo. Sicer pa razumemo pod oznako ‘značaj’ ali ‘osebnost’ v sodobni vsakdanji govorici nekaj skrajno kočljivega, namreč značaj, ki sicer obstaja in ki je mogoče pokazati nanj in ga okrasiti, ki pa se ob vsaki pomembnejši priložnosti skrbno ukloni tujim zakonom. ‘Značajen’ je tisti človek, ki ima svoje poglede in stališča, a ne živi po njih. Zelo pretanjeno se kdaj pa kdaj pusti spregledati, da drugače misli, da ima svoje mnenje. V tej mili in nečimrni obliki velja značaj že tudi med živečimi za krepost. Če pa ima kdo svoje mišljenje in živi resnično po njem, potem izgubi hvaljeno spričevalo ‘značaj’ in priznajo mu samo ’svojevoljnost’. Toda vzemimo besedo vendarle dobesedno! Kaj pomeni ’svojevoljnost’? To, kar ima svojo voljo. Morda ne?
Svojo voljo pa ima vsaka stvar na zemlji, resnično vsaka. Vsak kamen, vsaka trava, vsaka cvetica, vsak grm, vsaka žival raste, živi, deluje in čuti ‘po svoji volji’ in na tem temelji, da je svet dober, bogat in lep. Da so cvetice in plodovi, da so hrasti in breze, konji in kure, svinec in železo, zlato in premog, vse to je tu zgolj zato, ker ima vsaka najmanjša stvar na svetu ‘voljo’, nosi v sebi svoj zakon in mu popolnoma zanesljivo in nezmotljivo sledi.
Edino dve ubogi, prekleti bitji sta na svetu, ki jima ni dano, da bi sledili temu večnemu klicu, da bi bili taki, da bi rasli, živeli in umrli, kakor jima zapoveduje prirojena volja. Samo človek in žival, ki si jo je udomačil, sta obsojena, da ne smeta slediti glasu življenja in rasti, temveč nekakšnim zakonom, ki jih je postavil človek in ki jih spet človek vedno znova krši in spreminja. In zdaj najbolj nenavadno: tiste redke, ki so prezirali samovoljne zakone, da bi sledili svojim, naravnim zakonom, so sicer največkrat obsojali in kamenjali, pozneje pa so jih častili za vedno kot junake in osvoboditelje. Isto človeštvo, ki hvali in spodbuja pokorščino svojim samovoljnim zakonom kot najvišjo krepost pri živečih, isto človeštvo sprejema v svoj večni panteon prav tiste, ki so tem zahtevam kljubovali in raje dali svoje življenje, kot pa da bi bili nezvesti ’svoji volji’.
‘Tragično’, ta čudovito vzvišena, mistično-sveta beseda, ki izvira tako srhljivo iz človeške mitološke mladosti in ki jo vsi poročevalci dnevno tako neznansko zlorabljajo, to ‘tragično’ ne pomeni čisto nič drugega kot usodo junaka, ki umira zato, ker je sledil svoji zvezdi, ne pa sprejetim zakonom. S tem in edino s tem se odpira človeštvu vedno novo spoznanje o ’svoji volji’. Kajti tragični junak, svojevoljnež, kaže milijonom navadnih, strahopetcem, vedno znova, da ni nepokorščina človeškim zakonom nikakršna divja samovolja, temveč zvestoba do mnogo višjega, svetejšega zakona. Drugače povedano: človeška čredna volja terja od vsakega predvsem prilagojevanje in podreditev, svojih največjih časti pa nikakor ne hrani za potrpežljive, strahopetne, pokorne, temveč prav za svojevoljne, za junake.
Kakor poročevalci zlorabljajo jezik, ko vsako nesrečo v obratih in v tovarnah imenujejo ‘tragično’ (kar pomeni zanje, pavlihe, isto kot ‘obžalovanja vredno’), tako tudi šega ne ravna nič manj pravično, ko govori o ‘junaški smrti’ ubogih pobitih junakov. To je priljubljena beseda sentimentalnežev, predvsem tistih, ki so ostali doma. Vojaki, ki padejo v vojni, zanesljivo zaslužijo največje sočutje. Velikokrat so neznansko trpeli in veliko prispevali, naposled so to tudi z življenjem plačali. Toda zaradi tega še niso ‘junaki’, tako kot ne more biti takoj junak tisti, ki je bil ta trenutek še navaden vojak in ga je časnik nahrulil kot psa, pa ga je nenadoma zadela smrtna krogla. Predstava o množicah, milijonih ‘junakov’ je nesmiselna.
‘Junak’ ni poslušni, pridni meščan in izpolnjevalec dolžnosti. Junaški je lahko samo posameznik, tisti, ki je svojo voljo, svojo plemenito, naravno svojevoljnost napravil za svojo usodo. ‘Usoda in srce sta imeni za isti pojem’ je rekel Novalis, eden izmed najglobljih in najbolj neznanih nemških duhov. Toda junak je le tisti, ki najde pogum za svojo usodo.
Če bi imela večina ljudi ta pogum in svojevoljnost, bi bil svet drugačen. Naši plačani učitelji (isti, ki nam znajo tako zelo hvaliti junake in svojevoljneže prejšnjih časov) sicer govore, da bi bilo tedaj vse narobe. Nimajo sicer dokazov in jih tudi ne potrebujejo. V resnici pa bi bilo življenje med ljudmi, ki bi samostojno sledili svojemu notranjemu zakonu in volji, boljše in plemenitejše. V njihovem svetu bi morda ostala marsikatera psovka in marsikatera nagla zaušnica neporavnana, s čimer se morajo danes ukvarjati častivredni državni sodniki. Tu in tam bi se mogoče zgodil tudi kak uboj - toda, ali se to ne dogaja tudi danes kljub vsem zakonom in kaznim? Marsikatere grozovite, nepojmljivo žalostne, blazne stvari, ki jih moramo danes sredi tako dobro urejenega sveta gledati, pa bi bile tedaj neznane in nemogoče. Na primer vojne med narodi.
Zdaj slišim avtoritete reči: ‘Ti pridigaš o revoluciji!’
Spet zmota, ki je mogoča samo med črednimi ljudmi. Pridigam o svojevoljnosti, ne o prevratu. Kako naj si želim revolucijo? Revolucija ni nič drugega kakor vojna, je natanko tako vojna kot ‘nadaljevanje politike z drugimi sredstvi’. Človek pa, ki je začutil, da ima pogum zase, in je zaslišal glas svoje usode, ah, temu ni prav nič mar politika, najsi je monarhična ali demokratična, revolucionarna ali konzervativna! Zanima ga nekaj drugega. Njegova ’svojevoljnost’ je kakor globoka, sijajna, bogu ljuba svojevoljnost vsake trave, ki ni usmerjena nikamor drugam kot v svojo rast. ‘Egoizem’, če hočemo tako reči. Samo da je ta egoizem nekaj čisto drugega, kakor pa razvpiti egoizem zbiralca denarja ali oblastiželjnega.
Človek s tako svojevoljnostjo, kakršno imam v mislih, ne išče denarja in ne moči. Teh stvari pa ne zametuje mogoče zato, ker je tak krepostnež ali malodušen človekoljub - nasprotno! Toda denar in moč in vse te stvari, zaradi katerih ljudje mučijo drug drugega in se na koncu tudi med seboj pobijejo, so človeku, ki je našel samega sebe, svojevoljnemu, malo vredne. On namreč močno ceni samo skrivnostno moč v sebi, ki mu daje življenje in mu pomaga rasti. Te moči ni mogoče pridobiti, povečati, poglobiti z denarjem in s čim podobnim. Kajti denar in moč sta iznajdbi nezaupanja. Kdor ne zaupa življenjski sili v svoji notranjosti, komur je primanjkuje, ta si jo mora nadomestiti s takšnimi sredstvi kot je denar. Kdor pa zaupa samemu sebi, kdor ne želi nič drugega več, kot doživljati svojo usodo čisto in svobodno in jo prevejati, temu se spremenijo vsa tista precenjevanja, tisočkrat poplačana pomožna sredstva v podrejena orodja, katerih posest in uporaba je sicer prijetna, toda nikoli odločilna.
Oh, kako ljubim to krepost, svojevoljnost! Če jo spoznaš samo enkrat in je nekaj najdeš v sebi, potem postanejo vse tiste številne tako priporočene kreposti čudno dvomljive.
Ena takih je patriotizem. Nimam nič proti njemu. Na mesto ene same kreposti postavlja večji splet. Toda kot resnična krepost je cenjen šele tedaj, ko se začne streljanje - to naivno in tako smešno nezadostno sredstvo ‘nadaljevanja politike’. Vojaka, ki pobija sovražnika, imamo pravzaprav vedno za večjega patriota kakor kmeta, ki kolikor more dobro obdela svoje polje. Od tega ima namreč koristi. In smešno je, da je v naši zamotani morali dvomljiva vedno tista krepost, ki krepostniku samemu dobro dene.
Zakaj pravzaprav? Ker smo navajeni dosegati prednosti vselej na rovaš drugega. Ker polni nezaupanja mislimo, da si moramo vedno želeti prav tisto, kar ima nekdo drugi.
Poglavar divjakov veruje, da bo prešla življenjska sila sovražnikov, ki jih bo pobil, v njega samega. Ali ni ta uboga črnska vera značilna za vsako vojno, za vsako tekmovanje, za vsako nezaupanje? Ne, bili bi srečnejši, če bi pridnega kmeta izenačili vsaj z vojakom! Če bi se mogli odpovedati vraževerju, da si moramo prilastiti, kar si je neki človek ali neko ljudstvo pridobilo življenja in življenjske radosti! Zdaj slišim učitelja: ‘Saj to zveni zelo ljubko, toda prosim, opazujte zadevo čisto stvarno s stališča narodnega gospodarstva! Svetovna proizvodnja…’
Na to odgovarjam: ‘Ne, hvala. Stališče narodnega gospodarstva ni prav nič stvarno, to so očala, skozi katera je mogoče gledati z zelo različnimi vidiki. Pred vojno je bilo, na primer, s stališča narodnega gospodarstva mogoče dokazati, da je svetovna vojna nemogoča ali da ne bo mogla dolgo trajati. Danes lahko prav tako s stališča narodnega gospodarstva dokažemo nasprotno. Ne, pustite nas vendar, da mislimo po resnici namesto teh izmišljav!’
S temi ’stališči’ ni nič, pa naj se že imenujejo, kakor se hočejo, in najsi jih zastopajo najbolj debeli profesorji. To je vse skupaj tanek led. Nismo računalniki ali sicer kakšni drugi mehanizmi. Ljudje smo. In za ljudi je eno samo naravno stališče, eno samo naravno merilo. To je merilo svojevoljnosti. Zanjo ni nikakršne usode kapitalizma ali socializma, zanjo ni ne Anglije ne Amerike, zanjo ne živi nič drugega kakor tihi, neizogibni zakon v lastnih prsih, ki mu ljudje udobnih navad tako neizrekljivo težko sledijo, svojevoljnemu pa je usoda in božanstvo.

 Herman Hesse (1919)