Določanje mejnega spora mi je dalo misliti. Kaj je v človeških glavah že skozi celo zgodovino človeške civilizacije. Verjetno je določevanje meja prirojena sposobnost, ki prehaja v konflikte tam kjer dogovor ni možen. Res je kar je moje si ne pustim vzeti,ker je to moj interes in meni življenjsko pomembno, če ne od reagiram takoj, bo še kdo mislil,da mi je vseeno in si bo to prisvojil, takrat pa nastopijo problemi.
Opisala bom dogodek iz mojega zgodnjega otroštva.
Moj oče je bil zaposlen pri Državnih železnicah v Mariboru kot strojevodja . Po vojni je prišel iz Novega Mesta v Maribor kamor so prihajali mnogi iz drugih mest takratne domovine in tako je imel dobrega prijatelja, ki sem ga klicala stric Juraj in je prihajal iz okolice Zagreba. Z očetom sta se spoznala v službi in skupaj sta se šolala v Kastavu pri Opatiji, kjer je bila šola za strojevodje. Skoraj istočasno sta se poročila in v istem letu dobila sina, pri nas Jurčeka pri njih pa Mitja. Čez štiri leta sem se jaz rodila. Družili smo se kot najboljši sorodniki. Prazniki, obiski naših in njihovih sorodnikov in seveda dopusti. Dopusti so bili pa posebna doživetja.
Zadnje leto pred mojim vstopom v šolo smo dopustovali v Crikvenici. Plaža iz mivke in daleč, daleč plitvo morje. Otroci smo preživeli cele dneve ob vodi in če nismo plavali smo počenjali vse mogoče na plaži. Mivka nas je navduševala in burila fantazijo, tako, da smo dobili idejo o gradnji gradov. Jure in Mitja sta si zarisala črto v mivki, vsak svoj teritorij, a glej ga zlomka točno po sredini je stala skala, ki je gledala iz mivke nekaj centimetrov. Vnel se je prepir, čigava je zdaj ta skala. Po sredini ni šlo, okrog pa tudi ne, ker je enkrat na eni in drugič na drugi strani. Tudi premakniti se nista hotela, ker sta oba imela že idejo kaj bo ta skala predstavljala. V prepir se nisem vmešavala, čeprav sem navijala za svojega brata in če sem poštena bi bil grad na naši strani s skalo ob robu lepši. Mama, ki je ležala na blazini nekaj metrov vstran in brala je postala pozorna na krike dveh pubertetnih fantov. Vstala je in prišla bliže. »Kaj pa je fanta«
Oba sta v en glas kričala.
»Halo umirita se in lepo po vrsti.«
»Mama, tukaj je tako lepa mivka in gradila bi vsak svoj grad. Mitja je zarisal črto po sredini in ker je ravno tam ena skala si jo hoče prisvojit jaz pa ne dovolim, ker bi jo tudi jaz rad imel na svoji strani, on pa jo lahko ima jutri.«
»Pa jo imej ti jutri«je odvrnil Jurij
»Ne prvi sem rekel,da jo hočem«
Tako je šlo nekaj časa in glasnost se je samo še stopnjevala. Mama je nekaj časa poslušala nato pa:
»Dajta no mir, kaj pa če bi si jo delila. Ana bo šla tam dol k morju kjer so skale po nekaj polžkov in školjk. Skalo si bosta razdelila. Eden bo imel vojake iz školjk drugi pa iz polžkov, da bo mir okrog gradov. Ko prideta očeta iz bifeja in teta iz trgovine na plažo bomo vsi pomagali«
Spogledala sta se in pokimala in tako se je zgodilo. Prišla sta očeta in teta, mi vsi v akciji. Nosila sem školjke in polžke, moška kamenje iz drugega konca, ženski pa sta pomagali fantoma.
Proti večeru je bila zadeva zaključena, odrasli so odšli proti hiški mi otroci pa smo sedeli in občudovali naše delo in delali načrte za naslednji dan,kaj vse še bomo dodali. Bila je že pozna ura, ko smo se tudi mi trije odpravili spat.
Ponoči je začelo grmeti nekje tam nad morjem in čez par minut je že deževalo. Vsi smo se zbudili zaradi močnega grmenja in naliva. Ko je ponehalo smo zaspali nazaj.
Jutro je bilo prekrasno, mirno, dišalo je po soli. Zrak je bil čist in pogled skozi okno je bil fantastičen, morje se je zlato bleščalo.
»Naši gradovi«zakriči Jurček
Vsi trije smo se pognali proti vratom in stekli proti plaži. Tam pa nič. Nevihta je opravila svoje. Izprana mivka, nikjer polžkov in školjk, nikjer gradov, nobenih kamenčkov, naplavljena morska trava in mirna narava, kakor da se včeraj nič ni gradilo in kakor, da ponoči ni bilo nevihte. Tako neumne obraze smo imeli in ko smo se spogledali smo se glasno zasmejali.
Le nekaj ur nazaj pa toliko prepira in hudih besed zaradi ene same črte, ki ni tekla po sredini, ker jo je ovirala skala.
Objeli smo se in odšli na zajtrk.