ZGODOVINA DRŽAVLJANSTVA*

Pojem državljanstva je »prehodil« dolgo pot skozi zgodovino. Njegov razvoj se je začel v antični Grčiji prek republikanskega Rima do današnjih modernih dni. V tem času se je njegovo pojmovanje in definiranje močno spremenilo; na začetku so imeli privilegij državljanstva le moški, danes je to pravica in obveznost vseh živečih v določeni državi. Tradicionalni odnos do države je samo ena dimenzija državljanstva. Državljanstvo je posledica dejstva, da človek ne pripada samo določeni državi, marveč je član različnih skupin in skupnosti.

Problem državljanstva se je artikuliral že v antični Grčiji in v republikanskem Rimu. Po antičnem pojmovanju se je svobodni človek konstituiral šele z aktivno udeležbo pri odločanju v javnem življenju. Tako je Aristotel državljana opredelil kot človeka, ki je udeležen pri opravljanju sodne funkcije in ki opravlja kakršnokoli javno odgovornost, kar je pomenilo predvsem udeležbo pri odločanju v skupščini. Seveda so bile pri tem izključene ženske, sužnji in tujci.

V 3. stoletju n.š. se je državljanstvo razširilo na številne podanike Rimskega imperija (razen najrevnejših), vendar je državljan izgubljal svojo aktivno vlogo in postal predvsem zasebnik, ki je državljan v toliko, kolikor kot lastnik in sploh v zasebnem življenju uživa varstvo državne oblasti. Kot pravi Hegel, se je pravica državljanstva takrat »spremenila samo v pravico do varnosti lastnine, ki je sedaj napolnila ves njegov svet«.

Rousseau je bil zagovornik množične demokracije in se je zgledoval po vzoru aktivnega antičnega državljanstva. V Družbeni pogodbi je zapisal, da »se posameznik kot pripadnik ljudstva, ki je nosilec suverenosti, imenuje državljan, kadar gledamo nanj kot na sodelujočega pri vrhovni oblasti, in podanik, če ga gledamo kot podrejenega državnim zakonom«. Tako se zavzema za neposredno demokracijo pri sprejemanju zakonov in za državljanstvo kot aktivno udeležbo.

Drugačnega mnenja pa je Montesquieu. V delu Duhu zakonov zanika možnost, da bi v sodobni veliki državi lahko ljudstvo neposredno sprejemalo zakone in tako skrči državljanstvo na glasovanje na volitvah. Bistvo politične svobode (ob upoštevanju predstavniškega načela) je videl v načelu delitve oblasti, ki je jamstvo zoper zlorabo oblasti, in v odnosu državne oblasti do državljana. Se pravi, da govori o državljanstvu kot (zasebni) varnosti.

Bibič pravi, da je koncept državljanstva dosegel vrhunec v času francoske revolucije. Nanj so poleg ameriške politične misli vplivale tudi montesquieujevska (v liberalni fazi revolucije) in rousseaujevska tradicija (v času jakobizma). Deklaracija o pravicah in državljana iz leta 1789 podeli »pravico do ‘negativne svobode’, v kateri posameznik nemoteno uživa svoje ‘naravne, neodtujljive in svete pravice’. Gre torej za državljanstvo kot varnost«. Izpostavila je tudi državljanstvo kot pravico sodelovati v zakonodaji, vendar ta aktivni poudarek zbledi po ustavi leta 1791, ko se začne diskriminacija državljanov na aktivne in pasivne.

Državljana kot aktivnega udeleženca so v javnem življenju poskušali posebej uveljaviti jakobinci. V njihovi politični doktrini je ravno pod grško-rimskim in Rousseaujevskim vplivom dobil vrhovno veljavo državljan. Državljani so bili tako ne le enaki pred zakonom, ampak so tudi zakon jemali kot rezultat aktivne udeležbe vseh državljanov. Jakobinsko pojmovanje državljanstva pomeni velik skok v njegovi univerzalizaciji, vendar je njihov teror zapustil preveč krvavih brazd v zgodovini državljanstva ter nasploh človeštva in zato ne smemo spregledati njegovih negativnih vplivov.

V 19. in 20. stoletju se je koncept državljanstva razvijal v več smereh. Pod vplivom demokratičnih gibanj se je povečalo število subjektov, ki so bili priznani kot politični subjekti in so dobili volilno pravico. Tako so postopoma politično enakopravnost dosegle ženske in ostali pripadniki tistih skupin, ki jim je bila pravica do državljanstva odvzeta.

Različna gibanja opozarjajo na dejstvo, da je državljanstvo kompleksen pojem, da je empirična in normativna kategorija, na katero se navezujejo civilni, politični, socialni in ekonomski dosežki civilizacije.

Igor Milanović

* Povzeto po Adolfu Bibiču