Naporen dan je za mano! Danes sem spremljala prijateljico na redni pregled, po tem, ko je v prejšnjem letu prebolela raka na materničnem vratu (sledilo je seveda odstranitev rodil). Neverjetno kako močna in optimistična je, in je bila vse od dneva, ko je izvedela za bolezen.

In ko sva danes sedeli čakajoč da pride na vrsto za pregled, sem jo pogledala v oči in ji rekla, da jo resnično občudujem!! Z nasmehom mi je dejala: “Kaj pa bi drugega? Najhuje zame bi bilo, če bi izgubila prst, roko ali nogo.” In tako sem se v naslednjih trenutkih poglobila v svoje misli, opazovala sem čakalnico polno ljudi - vsi so bili tam iz istega razloga - RAK. Žalostni in utrujeni pogledi, zmedene misli, fizična slabost, vse to se je odražalo pri vsakem izmed njih. Šele sedaj dobro čutim, da sem nehote vsrkala delček njihovega razmišljanja o bolezni ter čustvene bolečine, ki jih spremljajo. Nevem kako dolgo so moje misli tavale skupaj z mislimi ostalih. Z njimi sem na nek način delila žalost, bolečino, utrujenost, …in nazadnje ugotovila, da je žal vsak sam v tej bitki!

Pred seboj zagledam nasmeh in velike plave oči, polne iskrivosti in življenja: “Pridi, končala sem”. Zadovoljna sem, da sem današnji dan lahko preživela s prijateljico, hkrati pa sem postala bogatejša za novo življenjsko izkušnjo. In ko sva odhajali, sem si resnično oddahnila - zapuščali sva kraj, kjer imata sreča in zdravje, začasno prepovedan vstop. In če bi morala preživeti tak dan še enkrat, bi ga z veseljem, za njo, za ostale prijatelje, za družino, za kogarkoli!

Življenje je potovanje z vlakom, ampak vedno znova pozabljamo, da imamo samo enosmerno karto!

Alenka