Sistem visokega šolstva je namenjen prenosu znanja iz akademske sfere preko študentov, bodočih diplomantov v družbeno okolje. V prenosu znanja sodelujejo visokošolske inštitucije, v največji meri univerze, študenti ter uporabniki prenešenega znanja.V slovenskem prostoru imamo štiri univerze, veliko višjih in visokih šol, veliko študentov in družbeno okolje, ki ni sposobno akumulirati znanja trenutnih in bodočih diplomantov.

Od osamosvojitve Republike Slovenije imamo krizo definirati visoko šolstvo, kot osnovni sistem prenosa znanja in uporabo tega znanja.

Univerze temeljijo na odličnosti. Akterji razvoja univerzitetnega prostora utemeljujejo odličnost s številom objavljenih znanstvenih člankov zaposlenih na univerzah. Pri tem je potrebno ločiti dve osnovni veji znanosti, naravoslovno in družboslovno. Znanstvenik naravoslovnega področja lahko opravlja svoje delo samo tako, da objavlja znanstvene članke v tujini, tujih konferencah, tujih revijah. Neposredno izvažanje znanja, zadnjih dosežkov znanstvenega razvoja, v tujino, na račun davkoplačevalcev.

Poraja se vprašanje ali tako zastavljeni sistem odličnosti deluje v interesu Republike Slovenije kot interesu davkoplačevalcev.

Na tujih konferencah tujci spremljajo zadnje dosežke znanosti, da lahko na ta račun njihove ekonomije prihranijo milijarde evrov z razvojem. Da jim naši znanstveniki servirajo dosežke in predvsem znanje o možnem in zmožnem na pladnju. Absurdnost položaja je v stanju, da je vsebina odličnosti, predvsem pa edini kriterij odličnosti, količina kvalitete znanja, ki je podarjena tujcem.

Neposredno v povezavi z odličnostjo slovenskih znanstvenikov pa je prenos znanja na študente. Konkretno vprašanje, ki se poraja je: ali vrhunskemu znanstveniku ostane čas za pedagoško delo? Na naših univerzah je raziskovalno delo neposredno povezano (povezano z odličnostjo) z obstojem delovnega razmerja. Ampak obstoj delovnega razmerja pa je povezan tudi s pedagoškim delom. In pri pedagoškem delu imajo odločilno vlogo študenti, ki konec koncev dajejo ocene tem znanstvenikom. Če so znanstveniki ocenjeni negativno, izgubijo službo oziroma izgubijo pedagoško obveznost. Kar pa v večini primerov pomeni izgubo delovnega mesta, ker raziskovanje v Republiki Sloveniji pomeni izvažanje znanja v tujino in s tem tudi onemogočanje prenosa kvalitativnega in uporabnega znanja na študente in posledično v družbeno okolje.

Konkretno, znanje nima cene. Znanje ima takšno ceno, kolikor so za ta namen namenjena proračunska sredstva Republike Slovenije.

Velike besede o prenosu znanja v družbeno okolje se izgubijo za vrati univerz, ki se sklicujejo na ustavno zagotovljeno avtonomnost in kreiranju lastnih pravil, neoziraje se na osnovni namen univerz, to je prenosu znanja.

V univerzitetni prostor je potrebno uvesti družbeno odgovornost, ki sestoji iz prenosa znanja in ne na izvozu le tega. Potrebno je spremeniti sistem odličnosti, ki je izrodil osnovno poslanstvo univerz v Republiki Sloveniji.

Primož