Določanje mejnega spora mi je dalo misliti. Kaj je v človeških glavah že skozi celo zgodovino človeške civilizacije. Verjetno je določevanje meja prirojena sposobnost, ki prehaja v konflikte tam kjer dogovor ni možen. Res je kar je moje si ne pustim vzeti,ker je to moj interes in meni življenjsko pomembno, če ne od reagiram takoj, bo še kdo mislil,da mi je vseeno in si bo to prisvojil, takrat pa nastopijo problemi.
Opisala bom dogodek iz mojega zgodnjega otroštva.
Moj oče je bil zaposlen pri Državnih železnicah v Mariboru kot strojevodja . Po vojni je prišel iz Novega Mesta v Maribor kamor so prihajali mnogi iz drugih mest takratne domovine in tako je imel dobrega prijatelja, ki sem ga klicala stric Juraj in je prihajal iz okolice Zagreba. Z očetom sta se spoznala v službi in skupaj sta se šolala v Kastavu pri Opatiji, kjer je bila šola za strojevodje. Skoraj istočasno sta se poročila in v istem letu dobila sina, pri nas Jurčeka pri njih pa Mitja. Čez štiri leta sem se jaz rodila. Družili smo se kot najboljši sorodniki. Prazniki, obiski naših in njihovih sorodnikov in seveda dopusti. Dopusti so bili pa posebna doživetja.
Zadnje leto pred mojim vstopom v šolo smo dopustovali v Crikvenici. Plaža iz mivke in daleč, daleč plitvo morje. Otroci smo preživeli cele dneve ob vodi in če nismo plavali smo počenjali vse mogoče na plaži. Mivka nas je navduševala in burila fantazijo, tako, da smo dobili idejo o gradnji gradov. Jure in Mitja sta si zarisala črto v mivki, vsak svoj teritorij, a glej ga zlomka točno po sredini je stala skala, ki je gledala iz mivke nekaj centimetrov. Vnel se je prepir, čigava je zdaj ta skala. Po sredini ni šlo, okrog pa tudi ne, ker je enkrat na eni in drugič na drugi strani. Tudi premakniti se nista hotela, ker sta oba imela že idejo kaj bo ta skala predstavljala. V prepir se nisem vmešavala, čeprav sem navijala za svojega brata in če sem poštena bi bil grad na naši strani s skalo ob robu lepši. Mama, ki je ležala na blazini nekaj metrov vstran in brala je postala pozorna na krike dveh pubertetnih fantov. Vstala je in prišla bliže. »Kaj pa je fanta«
Oba sta v en glas kričala.
»Halo umirita se in lepo po vrsti.«
»Mama, tukaj je tako lepa mivka in gradila bi vsak svoj grad. Mitja je zarisal črto po sredini in ker je ravno tam ena skala si jo hoče prisvojit jaz pa ne dovolim, ker bi jo tudi jaz rad imel na svoji strani, on pa jo lahko ima jutri.«
»Pa jo imej ti jutri«je odvrnil Jurij
»Ne prvi sem rekel,da jo hočem«
Tako je šlo nekaj časa in glasnost se je samo še stopnjevala. Mama je nekaj časa poslušala nato pa:
»Dajta no mir, kaj pa če bi si jo delila. Ana bo šla tam dol k morju kjer so skale po nekaj polžkov in školjk. Skalo si bosta razdelila. Eden bo imel vojake iz školjk drugi pa iz polžkov, da bo mir okrog gradov. Ko prideta očeta iz bifeja in teta iz trgovine na plažo bomo vsi pomagali«
Spogledala sta se in pokimala in tako se je zgodilo. Prišla sta očeta in teta, mi vsi v akciji. Nosila sem školjke in polžke, moška kamenje iz drugega konca, ženski pa sta pomagali fantoma.
Proti večeru je bila zadeva zaključena, odrasli so odšli proti hiški mi otroci pa smo sedeli in občudovali naše delo in delali načrte za naslednji dan,kaj vse še bomo dodali. Bila je že pozna ura, ko smo se tudi mi trije odpravili spat.
Ponoči je začelo grmeti nekje tam nad morjem in čez par minut je že deževalo. Vsi smo se zbudili zaradi močnega grmenja in naliva. Ko je ponehalo smo zaspali nazaj.
Jutro je bilo prekrasno, mirno, dišalo je po soli. Zrak je bil čist in pogled skozi okno je bil fantastičen, morje se je zlato bleščalo.
»Naši gradovi«zakriči Jurček
Vsi trije smo se pognali proti vratom in stekli proti plaži. Tam pa nič. Nevihta je opravila svoje. Izprana mivka, nikjer polžkov in školjk, nikjer gradov, nobenih kamenčkov, naplavljena morska trava in mirna narava, kakor da se včeraj nič ni gradilo in kakor, da ponoči ni bilo nevihte. Tako neumne obraze smo imeli in ko smo se spogledali smo se glasno zasmejali.
Le nekaj ur nazaj pa toliko prepira in hudih besed zaradi ene same črte, ki ni tekla po sredini, ker jo je ovirala skala.
Objeli smo se in odšli na zajtrk.

S takimi napravicami je FBI posnel vse navzoče na zaprisegi.

Poglej si fotko, si izberi enega udeleženca in ga približaj z dvojnim klikom. Počakaj, da se slika izostri, in približaj še malo. In še malo. In še.

http://gigapan.org/viewGigapanFullscreen.php?auth=033ef14483ee899496648c2b4b06233c

V zadnjem času smo bili deležni dogajanja, ki civilno družbo, kot sestavni del moderne demokracije postavlja v položaj protidržavnega elementa.

To dejstvo je možno ugotoviti iz analogije delovanja dveh, po temelju različnih družbenih skupin, ampak izhajajoč iz istega cilja. Ena skupina je društvo, ki ga lahko štejemo za del civilne družbe, druga skupina pa je politična stranka. Skupni cilj je na prvi pogled političen, v bistvu pa je poizkus rešitve zgodovinskega vprašanja, ki ga tako prejšnje in trenutne slovenske in hrvaške politične elite niso uspele rešiti.

Sredstev civilne družbe za dosego ali opozarjanje zadev, za katere so politične elite slepe in gluhe je kar nekaj, ampak so neučinkovita, ker so zadeve redko vsenacionalne, strokovno in kritično utemeljene ter deležne medijske podpore.

Najbolj odmevno sredstvo, ki je na razpolago vsem skupinam, tako skupinam civilne družbe, kot političnim strankam, je referendum. Referendum je ustavnopravna kategorija, ki je zadnje sredstvo, ko vsa ostala sredstva odpovedo. Odpovedo zaradi pomembnosti vprašanja ali pa zaradi nesposobnosti političnih elit rešiti določeno vprašanje.

Pozornost vzbuja reakcija političnih elit ter nekritičnega prenašanja mnenja ter odnosa do pobude s strani medijev.

Čeprav je civilna družba s svojo pobudo odstopila, s to pobudo pa je nadaljevala politična stranka, ki po definiciji ne sodi v civilno družbo, je cilj ter sredstvo identično. Doseči razpis referenduma, na katerem se bo odločalo o določenem vprašanju.

Vprašanje je, ali je reakcija takšna samo zaradi preostalega protagonista referendumske pobude ali pa se za to reakcijo skriva bodoče dojemanje pobud celotne civilne družbe?

Reakcijo na pobudo lahko opišem kot dojemanje trenutne politične elite kot protidržavno pobudo, ki deluje proti državi, njenim nacionalnim interesom, mednarodnim dogovorom, razumem pa jo kot predvsem, nemoč in nesposobnost aktualne politične elite soočanje z drugim polom slovenskega družbenega prostora. Politična elita pozablja, da je civilna družba mehanizem ljudstva za vsakodnevni vpliv na oblast. In če je to pozabila, je na dobri poti, da začne delovati v svoje dobro in ne v dobro državljanov.

Primož

7 najtanjših knjig na svetu:

1. Knjiga bosanskih mudrosti
2. Srbska junačka djela kroz istoriju
3. Crnogorske radničke pjesme
4. Ethiopian Cookbook
5. Slovenski atlas
6. Seksualno življenje računalničarja
7. Samokritičnost Hrvata od prošlosti do danas

Saj vem, da ne bom iznašel tople vode, ampak to kaj se dogaja v Mariboru je pa višek. Likvidacija MTT Tekstila(180), likvidacija STS(400) in ne nazadnje stečaj Casino Maribor (30) in to v obdobju dveh mesecov.
Sprašujem se, kje so obljube Župana, da se bo boril za vsako delovno mesto v Mariborski regiji oz. v Mariboru. lp

SE AGRESIJA PODEDUJE?
Kar se Janezek nauči, to Janez tudi dela.

Vsi prepoznamo telesno agresijo., ker so posledice vidne. Že verbalna agresija nam pri prepoznavi dela probleme, ker jo je težje opisati. Zato so vse oblika agresije, ki se razraščajo med ljudmi, je dobile predznak »zloraba«.

Ali obstaja še kakšna oblika agresije? Obstaja, samo ni niti opisana - pravzaprav je obravnavana kot »prekršek«, čeprav se vedno bolj prepoznava kot agresija nad naravo. Ali smo se kdaj vprašali, kdo so ljudje, ki tako vestno odlagajo odpadke v naravo? Čim se uredi neko »divje« odlagališče, se zopet polni…..Sanacija stane davkoplačevalce, ne krivce, ker imamo zelo čuden sistem in miselnost glede onesnaževanja.

Ali je »veselo polivanje« grezničnih odpadkov onesnaževanje ali ni, ni vprašanje. Onesnaževanje je, če TOČNO veš, da kmet poliva vsebino greznice. In kako naj bi to zvedel? To naj mi razložijo snovalci zakonov za to področje. Kršitelj sigurno ne bo prostovoljno sodeloval, zdaj pa umni uradniki, ki so prispevali, ali pa tudi ne, k takšnemu posplošenemu zakonu, predvidevajo, da bo - ker če ne bo , ga denarno kaznujejo. In smo zopet pri agresiji. Ali so represivni organi ( policija ), kaj drugega?

Koliko lahko državljan stori za prenehanje onesnaževanja zraka? Najprej je potrebno spremeniti miselnost iz »saj samo pokurjen stol nič ne škoduje«, v zavest, da vsako divje odlagališče, kurjenje obdelanega lesa, praznjenje greznice kar na travnik,…. škoduje naravi, če še ne znamo biti uvidevni in strpni eden z drugim. Zavedati se moramo, da škodimo tudi SVOJEMU zdravju, če nas sosedovo zdravje nič ne briga.

Ne ugotavljam pa samo jaz, da se onesnaževanje dopolnjuje z stopnjo osveščenosti in ( ne ) hotno ali naučeno nizko KULTURNO izobrazbo v družini ( kot Janezek ), kot tudi v odrasli, samostojni osebi ( kot Janez ). Tako izobrazbo ti lahko da samo družina in se ne more meriti z diplomami.

Zato se zdi, da se tudi agresija PODEDUJE. Priuči se - tako, kot strpno in kultivirano izražanje, oziroma komuniciranje z ( med ) ljudmi.

Katarina

ZGODOVINA DRŽAVLJANSTVA*

Pojem državljanstva je »prehodil« dolgo pot skozi zgodovino. Njegov razvoj se je začel v antični Grčiji prek republikanskega Rima do današnjih modernih dni. V tem času se je njegovo pojmovanje in definiranje močno spremenilo; na začetku so imeli privilegij državljanstva le moški, danes je to pravica in obveznost vseh živečih v določeni državi. Tradicionalni odnos do države je samo ena dimenzija državljanstva. Državljanstvo je posledica dejstva, da človek ne pripada samo določeni državi, marveč je član različnih skupin in skupnosti.

Problem državljanstva se je artikuliral že v antični Grčiji in v republikanskem Rimu. Po antičnem pojmovanju se je svobodni človek konstituiral šele z aktivno udeležbo pri odločanju v javnem življenju. Tako je Aristotel državljana opredelil kot človeka, ki je udeležen pri opravljanju sodne funkcije in ki opravlja kakršnokoli javno odgovornost, kar je pomenilo predvsem udeležbo pri odločanju v skupščini. Seveda so bile pri tem izključene ženske, sužnji in tujci.

V 3. stoletju n.š. se je državljanstvo razširilo na številne podanike Rimskega imperija (razen najrevnejših), vendar je državljan izgubljal svojo aktivno vlogo in postal predvsem zasebnik, ki je državljan v toliko, kolikor kot lastnik in sploh v zasebnem življenju uživa varstvo državne oblasti. Kot pravi Hegel, se je pravica državljanstva takrat »spremenila samo v pravico do varnosti lastnine, ki je sedaj napolnila ves njegov svet«.

Rousseau je bil zagovornik množične demokracije in se je zgledoval po vzoru aktivnega antičnega državljanstva. V Družbeni pogodbi je zapisal, da »se posameznik kot pripadnik ljudstva, ki je nosilec suverenosti, imenuje državljan, kadar gledamo nanj kot na sodelujočega pri vrhovni oblasti, in podanik, če ga gledamo kot podrejenega državnim zakonom«. Tako se zavzema za neposredno demokracijo pri sprejemanju zakonov in za državljanstvo kot aktivno udeležbo.

Drugačnega mnenja pa je Montesquieu. V delu Duhu zakonov zanika možnost, da bi v sodobni veliki državi lahko ljudstvo neposredno sprejemalo zakone in tako skrči državljanstvo na glasovanje na volitvah. Bistvo politične svobode (ob upoštevanju predstavniškega načela) je videl v načelu delitve oblasti, ki je jamstvo zoper zlorabo oblasti, in v odnosu državne oblasti do državljana. Se pravi, da govori o državljanstvu kot (zasebni) varnosti.

Bibič pravi, da je koncept državljanstva dosegel vrhunec v času francoske revolucije. Nanj so poleg ameriške politične misli vplivale tudi montesquieujevska (v liberalni fazi revolucije) in rousseaujevska tradicija (v času jakobizma). Deklaracija o pravicah in državljana iz leta 1789 podeli »pravico do ‘negativne svobode’, v kateri posameznik nemoteno uživa svoje ‘naravne, neodtujljive in svete pravice’. Gre torej za državljanstvo kot varnost«. Izpostavila je tudi državljanstvo kot pravico sodelovati v zakonodaji, vendar ta aktivni poudarek zbledi po ustavi leta 1791, ko se začne diskriminacija državljanov na aktivne in pasivne.

Državljana kot aktivnega udeleženca so v javnem življenju poskušali posebej uveljaviti jakobinci. V njihovi politični doktrini je ravno pod grško-rimskim in Rousseaujevskim vplivom dobil vrhovno veljavo državljan. Državljani so bili tako ne le enaki pred zakonom, ampak so tudi zakon jemali kot rezultat aktivne udeležbe vseh državljanov. Jakobinsko pojmovanje državljanstva pomeni velik skok v njegovi univerzalizaciji, vendar je njihov teror zapustil preveč krvavih brazd v zgodovini državljanstva ter nasploh človeštva in zato ne smemo spregledati njegovih negativnih vplivov.

V 19. in 20. stoletju se je koncept državljanstva razvijal v več smereh. Pod vplivom demokratičnih gibanj se je povečalo število subjektov, ki so bili priznani kot politični subjekti in so dobili volilno pravico. Tako so postopoma politično enakopravnost dosegle ženske in ostali pripadniki tistih skupin, ki jim je bila pravica do državljanstva odvzeta.

Različna gibanja opozarjajo na dejstvo, da je državljanstvo kompleksen pojem, da je empirična in normativna kategorija, na katero se navezujejo civilni, politični, socialni in ekonomski dosežki civilizacije.

Igor Milanović

* Povzeto po Adolfu Bibiču

Politični vizionar John Keane pravi, da mednarodna podoba transparentne, dobre globalne vlade bi bila podobna grškemu antičnemu templju s temelji zgrajenimi na skupnih vrednotah. Stebri bi podpirali različne veje oblasti, streho pa bi podpirala svetovna vladavina prava in primerna kakovost življenja.

Današnji svet prihaja pod vpliv nove oblike moči vladanja, ki bi ga lahko imenovali kozmokracija . Kozmokracijo bi lahko razumeli kot novi prihajajoči sistem politične moči, ki je brez precedensa. Kljub temu, da se ne pojavlja na svetovnih zemljevidih je kozmokracija sistem svetovno medsebojno odvisnih razširjenih mrež akcij in reakcij, kompleksna mešanica prava, vlad, policije in vojske. Strukturna moč kozmokracije konstantno oblikuje oz. sooblikuje tako imenovani »učinek metulja«, kjer nek samostojni dogodek znotraj sistema lahko povzroči spremembo nekje drugje v sistemu.

Vladne institucije različnih funkcij, velikosti in geografskih lokacij ne glede na medsebojne razlike so ujete v goste, hitro razvijajoče mreže bileteralnih, multilateralnih in nadnacionalnih odnosih. Vse vlade se zavedajo, da je »vzvišena izolacija« nemogoča, ker so odločitve vlad potencialno brez omejitev. Namerne in nenamerne politične intervencije, ki posegajo v zadeve drugih je kronična značilnost kozmokracije.

Kozmokracija stoji na spektru med tako imenovanim »Westfalskim« modelom suverene države in enojnim, unitarističnim sistemom globalne vlade. Razumemo jo tudi lahko kot mešanico večslojne, izredno mobilne in močne vlade. Je konglomerat trdno spete in prekrivajoče se sub-države. Kozmologija so države in globalne institucije ter večdimenzionalni procesi, ki komunicirajo in imajo politične ter socialne učinke na globalnem nivoju.

Igor Milanović

Sistem visokega šolstva je namenjen prenosu znanja iz akademske sfere preko študentov, bodočih diplomantov v družbeno okolje. V prenosu znanja sodelujejo visokošolske inštitucije, v največji meri univerze, študenti ter uporabniki prenešenega znanja.V slovenskem prostoru imamo štiri univerze, veliko višjih in visokih šol, veliko študentov in družbeno okolje, ki ni sposobno akumulirati znanja trenutnih in bodočih diplomantov.

Od osamosvojitve Republike Slovenije imamo krizo definirati visoko šolstvo, kot osnovni sistem prenosa znanja in uporabo tega znanja.

Univerze temeljijo na odličnosti. Akterji razvoja univerzitetnega prostora utemeljujejo odličnost s številom objavljenih znanstvenih člankov zaposlenih na univerzah. Pri tem je potrebno ločiti dve osnovni veji znanosti, naravoslovno in družboslovno. Znanstvenik naravoslovnega področja lahko opravlja svoje delo samo tako, da objavlja znanstvene članke v tujini, tujih konferencah, tujih revijah. Neposredno izvažanje znanja, zadnjih dosežkov znanstvenega razvoja, v tujino, na račun davkoplačevalcev.

Poraja se vprašanje ali tako zastavljeni sistem odličnosti deluje v interesu Republike Slovenije kot interesu davkoplačevalcev.

Na tujih konferencah tujci spremljajo zadnje dosežke znanosti, da lahko na ta račun njihove ekonomije prihranijo milijarde evrov z razvojem. Da jim naši znanstveniki servirajo dosežke in predvsem znanje o možnem in zmožnem na pladnju. Absurdnost položaja je v stanju, da je vsebina odličnosti, predvsem pa edini kriterij odličnosti, količina kvalitete znanja, ki je podarjena tujcem.

Neposredno v povezavi z odličnostjo slovenskih znanstvenikov pa je prenos znanja na študente. Konkretno vprašanje, ki se poraja je: ali vrhunskemu znanstveniku ostane čas za pedagoško delo? Na naših univerzah je raziskovalno delo neposredno povezano (povezano z odličnostjo) z obstojem delovnega razmerja. Ampak obstoj delovnega razmerja pa je povezan tudi s pedagoškim delom. In pri pedagoškem delu imajo odločilno vlogo študenti, ki konec koncev dajejo ocene tem znanstvenikom. Če so znanstveniki ocenjeni negativno, izgubijo službo oziroma izgubijo pedagoško obveznost. Kar pa v večini primerov pomeni izgubo delovnega mesta, ker raziskovanje v Republiki Sloveniji pomeni izvažanje znanja v tujino in s tem tudi onemogočanje prenosa kvalitativnega in uporabnega znanja na študente in posledično v družbeno okolje.

Konkretno, znanje nima cene. Znanje ima takšno ceno, kolikor so za ta namen namenjena proračunska sredstva Republike Slovenije.

Velike besede o prenosu znanja v družbeno okolje se izgubijo za vrati univerz, ki se sklicujejo na ustavno zagotovljeno avtonomnost in kreiranju lastnih pravil, neoziraje se na osnovni namen univerz, to je prenosu znanja.

V univerzitetni prostor je potrebno uvesti družbeno odgovornost, ki sestoji iz prenosa znanja in ne na izvozu le tega. Potrebno je spremeniti sistem odličnosti, ki je izrodil osnovno poslanstvo univerz v Republiki Sloveniji.

Primož

Zelo pozdravljam ukrep zdajšnje vlade, ki naj bi občutno zmanjšala plače direktorjem podjetij, katera so v večinski lasti Države.

Vendar me ob tem spreleti srh, ko minister za finance izjavi, da je to priporočilo vlade direktorjem in da apelirajo na njihove ( direktorske) moralne vrednote, če bodo hoteli slediti tem priporočilom in si prostovolno znižali plače sami. Ob vsem tem pa me še vedno zanima kaj bodo od teh ukrepov imeli “navadni ljudje” (delavci, upokojenci, otroci, mladina, brezposelni…)??
Vsi ti ne bodo nič lažje prebrodili mesec z 200,300,500, ali pa 800 evri prihodkov. Že sedaj jim to ni uspelo, kaj šele pa sedaj, ko vlada v eni sapi govori o pomoči gospodarstvu z subvencijo do polnega delovnega časa, katera pa ne bo nič dvignila plač delavcem, Po drugi strani pa veselo dviguje trošarino za gorivo, napoveduje se dvig trošarin na cigarete, alkohol, cene hrane gredo v nebo, podražuje se elektrika, za jesen nam obljubljajo dvig RTV prispevka….

ZANIMA me kaj bo at vlada naredila za ” malega človeka “, da bo lažje preživel, da se ne bo vsak dan srečeval z revščino, da se nebo zjutraj zbudil z strahom, ali še ima službo z to mizerno plačo, ter da ga ne bo strah kakšne ukrepe bo ta vlada še prinesla.
Nihče se ne vpraša, kako pa bodo vsi ti pridni delavci, njihove družine, upokojenci preživeli to krizo, ali bodo lahko plačali položnice, ali bodo imeli kaj za jesti.

Kdaj se boste ” ta veliki” zavedli, da brez delavcev in posledično tudi upokojencev si vi vsi nebi mogli v prejšnjem razcvetu gospodarstva in ob prevzemih podjetij polniti svojih žepov in žepov vaših prijateljev.
DA NE bo pomote nihče tudi prejšnja vlada in še katera se tega ni zavedala, da brez delavcev nebi bilo podjetij posledično pa tudi ne ” bogatunov in tajkunov !

Sedaj, ko bo vlada pomagala velikim podjetjem, naj še pomaga samostojni podjetnikom, malim in srednjim podjetjem, še najbolj pa ljudem, ki so v revščini ali pa na pragu revščine.
Naj sprejmejo še kakšen sklep kako bodo poravnali zapadle položnice ljudem, katerim bodo odklopili plin, elektriko, vodo, da NE bodo ostali brez ogrevanja in predvsem DA bodo imeli kaj za dati v usta.
Gospod Pahor verjamem, DA is lahko sami plačate kavico in še kaj drugega in s tem dajete zgled drugim ministrom in parlamentarcem, da bi zmanjšali porabo reprezentance, vendar moram priznati, da bi si jo tudi jaz, ker v vaši inštituciji stane 0,30 evra, kava z mlekom pa 0,35 evra.

Zato apeliram na vlado in parlamentarce, naj nekaj naredijo tudi za “malega človega”, saj jih je le ta izvolil za to delo!!!!!

Javornik Sonja - Celje